Češnje nas že zelo zgodaj presenetijo s svojimi čudovitimi cvetovi in nekoliko pozneje tudi s sadeži. Poznamo več kot tisoč vrst češenj. Navdušujejo nas s svojo privlačno podobo, okusom in zdravju koristnimi hranili.

Na Slovenskem je tradicija pridelovanja češenj za trg stara 150 do 200 let.

Po nekaterih virih je domovina češenj Mala Azija, natančneje ozemlje med Kaspijskim in Črnim morjem. Dobro so jih spoznali tudi naši predniki na evropskih tleh. Danes so po svetu zelo razširjene, saj uspevajo povsod v zmernem podnebju. Njihovi sadeži so lahko zelo drobni (divje vrste ali tako imenovane ptičje češnje), debeli ali nekaj vmes. Lahko so hrustljavi ali mehki. Njihove barve zajemajo vse od temnordeče, rdeče in rumene do bele. Za vse češnje je značilno, da so dobrega okusa in se jih kot prvih pomladanskih sadežev zelo razveselimo. Med številnimi sortami češenj (napoleon, bing, vipavka, hedelfinška velikanka, schneiderjeva pozna hrustljavka …) so v Sloveniji najpogostejše in najbolj iskane hrustavke, ki nas navdušujejo s čvrstim in sladkim mesom. Za uživanje so najboljše surove.

Češnje

Dolga zgodovina zobanja češenj

Ni zanesljivega vira, ki bi nam povedal, kdaj so začeli na slovenskih tleh gojiti prve češnje. Če sledimo popotnim zapisom italijanskega humanista Paola Santonina, naj bi se ta že meseca maja leta 1487 najedel okusnih češenj blizu današnjega Celja. Prav tako je iz starih predpisov, s katerimi so različna večja mesta na svojem območju urejala prodajo živil, razvidno, da so Tržačani in Vipavci že v 16. stoletju v današnji Ljubljani prodajali tako zgodnje kot pozne češnje.

Omembe vreden je zapis sadjarja Urbana Jarnika iz leta 1817, ki je o češnjah prvi pisal v slovenskem jeziku. Omenil je predvsem dve težavi, povezani s češnjami. Prva je, da so drevesa previsoka in je nabiranje nevarno. Opazil pa je tudi, da imajo ptice rade ta zgodnji in okusni sadež, zato ga »zobajo« na veliko sadjarjevo jezo. Na Slovenskem je tradicija pridelovanja češenj za trg stara 150 do 200 let. Menda so naše vipavske češnje poznali celo na dunajskem cesarskem dvoru, kamor so jih dostavljali slovenski sadjarji. Danes največ češenj pridelajo na Goriškem in v Istri.

Obirajmo zrele češnje
.

Kadar kupujemo češnje, pazimo, da so debele, čvrste in imajo zelen pecelj, kar kaže na njihovo svežino. Sveže češnje imajo celo in nepoškodovano lupino. Le take pri večjem nakupu lahko shranjujemo v hladilniku, a še te le enega do dva dni. Ob deževnem vremenu so češnje pogosto razpokane, zato jih ne moremo shranjevati, ampak jih moramo uporabiti takoj.

Vedno ko obiramo ali kupujemo češnje, moramo preveriti, ali so le-te zrele in sveže.

Vir:www.bodieko.si

Dodaj odgovor